O delavnici Mizarstvo Korenč

Kako se je vse začelo

Leta 2003 je Aleš Korenč v Sevnici odprl vrata svoje delavnice. Pred tem je deset let delal v veliki mizarski firmi v Celju, kjer je spoznal, kaj pomeni industrijska hitrost in kaj se pri njej izgubi. Vsak teden so iz tiste hale odhajali kosi pohištva, ki jih Aleš ni mogel pogledati brez pridržka. Lesene plošče, zlepljene z napačnim smolnim lepilom za ta tip lesa. Spoji, ki so zdržali fotografiranje v showroomu, ne pa deset let vsakdanje rabe. Takrat si je rekel, da bo nekoč delal drugače.

Ko se je priložnost pokazala, je ni zamudil. Najel je prostor v industrijski coni ob Savi, kupil osnovno strojno opremo in začel sam. Brez velikih načrtov, brez posojila za oglaševalsko kampanjo. Le z orodjem, ki mu je zaupalo, in s prvim naročnikom, sosedom Francem, ki je potreboval jedilniško mizo za deset oseb.

Kar razlikuje Korenčevo delavnico od drugih

Aleš ima navado, da vsak kos lesa, ki pride v delavnico, najprej položi na mizo in ga pregleda. Ne na hitro, ampak v resnici. Preveri vlažnost, pogleda potek vlaken, začuti, kje so morebiti skrite razpoke. Šele potem odloči, za kateri del nekega kosa pohištva bo ta deska primerna. Hrast je hrast, toda hrast, posekan pozimi in sušen dve leti, je povsem drugačna zgodba kot hrast, ki je šel skozi sušilno komoro v šestih tednih.

V delavnici delajo pretežno z masivnim lesom, lokalno pridobljenim iz gozdov v Posavju in Dolenjski. Za posebne naročila občasno uporabijo ameriški oreh ali češnjo, a osnova je vedno les, ki ima za sabo zgodbo in ne le certifikat. Površinska obdelava poteka z naravnimi olji in voskovimi emulzijami, ki les zaščitijo, ne da bi mu vzele dih.

Ekipa

Danes v delavnici poleg Aleša redno dela še Matej Lavrič, ki je prišel k njim leta 2011 kot vajenec in ostal. Matej se je specializiral za manj vidni, a bistvenega pomena del dela: za spoje, skrite mehanizme, tirnice pri predalih in tečaje pri večjih omarah. Pravi, da ga ravno ta del najbolj veseli, ker ga stranka nikoli ne pohvali neposredno, a če ga naredi slabo, bo to vedela čez pet let. Ob večjih projektih sodelujeta še s površinskim obdelovalcem Robertom iz Krškega, ki je eden redkih v regiji, ki obvlada ročno nanašanje šelaka.

Delavnica danes

Prostor v industrijski coni je bil leta 2014 prevelik za dve osebi, danes je premajhen. Razširili so ga z dodatnim skladiščem za les, kjer kosi sezonirajo minimalno leto in pol pred obdelavo. Na stenah so orodja, ki jih Aleš zbira že od začetka: nekaj jih je iz zapuščine mizarja iz Radeč, ki je zaprl obrt, nekatera pa so povsem nova nemška strojna orodja, ker tukaj varčevanje ne pride v poštev.

Naročniki prihajajo večinoma iz Posavja in Zasavja, pogosto pa tudi iz Ljubljane ali Novega mesta, ko iščejo nekoga, ki bo naredil točno tisto, kar si zamislijo, in ne tisto, kar je najhitreje mogoče. Aleš se pogovori z vsakim naročnikom osebno, pred začetkom dela skupaj pregledajo vzorce lesa in se dogovorijo za vse podrobnosti. Nobene skrite doplačila za »nianse pri izvedbi«, ki se pojavijo šele na koncu.

Zakaj Sevnica

Sevnica je majhno mesto, kar ima svoje prednosti. Les dobi iz bližine, dobavitelji ga poznajo po imenu in ne le po naročilnici, stranke pa vedo, kje ga najdejo, če pride do česar koli. Aleš ne načrtuje preseljitve v večje mesto. Pravi, da dobro pohištvo ni odvisno od naslova delavnice, ampak od tega, kdo stoji za skobeljnikom.